Pot v Zagreb je potekala brez zapletov. Mejo je prečkal izven uradnega mejnega prehoda in to pri belem dnevu. Za vsak slučaj ni tvegal, da bi se na meji izkazal s svojimi dokumenti ali pa z lažno mesečno vozovnico.

   Zelena meja je bila prepredena z neštetimi makadamskimi in asfaltiranimi potmi. Po teh poteh so se prevažali okoliški kmetje, ki jim je državna meja prestavila njive in polja v tujino.

   Brez težav se je priključil na lokalno cesto, s katere je nato zapeljal na regionalko in nazadnje na tisto magistralo, ki ga je pripeljala v glavno hrvaško mesto.

   Občudoval je velemestni vrvež Zagreba, kjer je bil le trikrat ali štirikrat v življenju. V večjem hotelu se je prijavil za bivanje. S pravimi podatki. Hotelirju je dal osebno izkaznico in odšel iz hotela.

   Nato je našel manjšo hišo na periferiji, kjer je prijazna lastnica ponujala sobe. Plačal je za tri dni vnaprej in ji samo pomežiknil, ko ga je vprašala po dokumentih. Štirim bankovcem je dodal še petega.

   Lastnica je bila prijazna in izkušena ženska. Imela je opravka z različnimi ljudmi in vedela je, kako je treba z njimi.

   Čez dva dni se je proti večeru vrnil v velik hotel in prosil na recepciji za svoj dokument. Receptor se je obrnil in iz predalčka izbrskal njegovo osebno izkaznico. Jože se je hotel izkazati, zato je osebno izkaznico zamenjal z bankovcem. Receptor je vzel napitnino in v trenutku začutil, da se mu lahko zaupa.

   »Nekdo vas je iskal, gospodine,« mu je povedal.

   »Res?«

   »Dva v civilu, zjutraj ob sedmih trideset. Rekla sta, da sta s policije.«

   »Aaa,« je potegnil Jože, »že vem. Predvčerajšnjim so mi ukradli registrsko tablico z avta in policiji sem dal naslov hotela. Verjetno so dobili tablico.«

   »Možno,« je rekel receptor in se mu nasmehnil, verjel pa mu ni niti besedice. Opazoval je, kako je Jože zapustil hotel, nato pa vzdignil telefonsko slušalko in zavrtel nekaj številk.

 

   Tako kot pri igri šaha so tudi v življenju ljudje kot nekakšne lesene figure. Nekateri se gibljejo bolj omejeno, drugi bolj prepričljivo in nevarno. Figure se žrejo med seboj in izbijajo s šahovnice.

   Jože je vedel, da je v tej igri začel kot navaden kmet. Kot nepomembnež s službo in družino, dokler ni njegove kraljice in tekača neki tuji kralj izbil s šahovnice. Kot navaden kmet se je postavil nasproti konjem, kralju in trdnjavi. Top je trdnjava, se je spomnil.

   Zdaj je kot navaden kmet prišel do konca šahovnice in tu ga čaka nagrada. Promocija v neko višjo figuro. Tu na koncu šahovnice bo požrl eno nepomembno figuro in se vrnil kot ptič Feniks iz lastnega pepela.

   Jože ni imel na koncu šahovnice prav nobene druge izbire. Vse poti so se tu končale. Pot naravnost je bila nemogoča. Potreboval je samo majhen skok vstran. Tako kot kmet, ki žre samo postrani.

   Zato se je nastavljal in v Zagrebu pustil več sledi, da so ga videli po različnih lokalih s slovenskim časopisom. Povsod so ga videli s slovenskim avtomobilom in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo kdo poskušal z njim navezati stik.

 

   Zvečer je poklical Tanjo. Dolgo je zvonilo, preden se je javila. Ustrašil se je že, da se sploh ne bo oglasila.

   »Živio. Sem v Zagrebu. Že dva dni, če sem pošten.«

   »Bi rekla,« je dejala Tanja hladno.

   »Se opravičujem, res je bil natrpan urnik. Ogromno dela za nič. Pogodbe še nismo podpisali, ker se Hrvatje sprenevedajo. Še nekaj dni bom potreboval.«

   »A drugače je vse v redu?« je hotela vedeti.

   »Normalno, sem v hotelu Continental. Se še slišiva.«

   »Adijo, « je kratko postala, »dragi.«

   »Ljubim te,« se mu je zareklo in nato sta prekinila zvezo.

   V resnici pa ni bilo čisto tako. Dejansko je Zagreb že zapustil in se takoj podal na pot. Vedel je, da mora iskati pravo rešitev bolj na jugu.

   Bil je že v Bosni in še vedno na poti. Moral se bo prebiti v Srbijo. Policije se ni bal. Tudi če bi ga zaustavili, bi se rešil z dobro podkupnino. Passata s slovensko registracijo je pustil na manjšem makadamskem parkirišču, ki ponoči ni bilo osvetljeno. Najel ga je na svoje pravo ime in ni ga imel namena vračati v Slovenijo. Še en dokaz, da je res v Zagrebu!

   Pri nekem zasebniku najel avto s hrvaškimi tablicami. Tudi njemu je pokazal svoje prave dokumente - osebno izkaznico in vozniško dovoljenje, ki ju je zasebnik fotokopiral in shranil.      

Jože se je usmeril proti jugu Srbije. Slutil je, da je tam nekje okrog Niša rob njegove šahovnice.

 

   Tanja je odložila telefon na kuhinjsko mizo in se zamislila. Ni si bila na jasnem, kaj na verjame. Veliko bolje se je počutila, dokler se z Jožetom še nista poznala. Od daleč ga je opazovala in zdel se ji je pravi. Zdaj pa v njegovem glasu čuti neprijetnosti.

   Slišala je, da telefonira med vožnjo, on pa ji je rekel, da je v hotelu. Naj se gre solit. Verjetno se klati kje po Ljubljani in jo ima za norca.

   V mislih je hitro preletela svoje dosedanje življenje in izkušnje z moški. Ti moški - ti ogromni otroci. S svojim bivšim možem je imela kar precej dela. Od začetka je še bil nekako v redu, z vsakim leto pa se je za kanček poslabšal. Na koncu je občutila slabšanje že iz meseca v mesec, iz tedna v teden in iz dneva v dan.

   Ta njen dedec je z leti postal ženskar in lovec na trofeje. Od začetka se je še skrival, kasneje pa se je z drugimi babami družil skoraj javno.

   Karkoli je že bilo, pa v tem majhnem mestu ni moglo ostati skrito. Tanja je nekaj let požirala očitke in tiste čudne poglede, dokler ji ni prekipelo. Takrat sta tudi prvič fizično obračunala drug z drugim.

   Čeprav je pretep začela sama, pa je iz njega izšla s slabšim rezultatom...

   Zdaj pa se je tu pojavil neki Jože, ki o sebi ne izda ničesar. Govoriči že lepo in tudi na videz je urejen, vsebina njegove glave pa je bolj skrivnostna.

   Njegov zadnji stavek ji vseeno ni šel iz glave. Je res izrekel ljubezen ali je le ona narobe razumela.

 

   V Nišu se je znašel približno tako kot v New Yorku. Od tega mesta si je sicer precej obetal, vendar ga ni poznal. Poleg tega je bila južna Srbija še precej nemirna in neurejena, zato je vedel, da ne bo z lahkoto opravil menjave. Najprej mora najti vsaj pravega človeka.

   V manjšem hotelu je samo spal. Stavba, v kateri se je nahajal si sicer ne bi zaslužila tako laskavega imena. S sten so visele deloma odlepljene tapete, tla pa so bila prekrita z umazanim in zguljenim tepihom, ki je imel v vsakem kvadratnem metru vsaj eno luknjo. Jože je moral vsak dan posebej plačati nočitev, saj mu receptor ni zaupal, da bi mu plačal na koncu tedna. Tega mu seveda ni povedal v obraz. Poleg tega je venomer zatrjeval, da je hotel množično obiskan, čeprav Jože ni nikoli srečal nikogar. Zajtrk in ostale obroke so ponujali samo na papirju, kdor pa ni hotel ostati lačen, se je moral odpraviti čez cesto v sosednjo slaščičarno.

    Preko dneva se je razgledoval po mestu in iskal nadomestnega človeka. Ubogo dušo, ki bo umrla namesto njega. Iskal je Jožeta Dimica, ki bo prevzel njegovo vlogo. Iskal je Slovenca, ki bi mu bil kar najbolj podoben. Iskal je brezmadežno identiteto, s katero se bo lahko vrnil domov.

   To pa ni bilo najlažje opravilo, ker je bilo v tem času izredno malo Slovencev v Srbiji. Zato se je pozanimal, kje se njegovi rojaki največ zadržujejo in presenečen je bil, ko je našel gostilno, ki je ponujala samo slovensko hrano in pivo. Slovenci, ki so bili med vojno izseljeni v Srbijo, so vztrajali pri svojih koreninah in vzdrževali delček svoje kulture, čeprav so bili državljani Srbije in Črne Gore.

   V gostilni je prebil večino dneva. Vstopali so različni gostje, tudi domačini. Slovencev je bilo več kot jih je pričakoval. Spoznaval se je z njimi in klepetal, da je izvedel različne novice, govorice in nepreverjene čveke.

   Po enem tednu še ni našel zamenjave. Bil je brez vsakega rezultata. Vsak drugi večer je poklical Tanjo in vedno hladneje sta se pogovarjala. Njuni klepeti so bili vedno krajši, vedno manj ji je imel povedati. Ni imel srca, da bi jo klical vsak dan, ko pa ni imel novih informacij. Čutil je, kako se njuna vez trga. Čez nekaj dni je sploh ne bo več poklical in ona ga bo tako zasovražila, da ga ne bo nikoli več pustila k sebi.

   Tega ni želel prepustiti naključju, vrnil se je v Zagreb.

 

   Ker se njegova igra že od samega začetka ni igrala elegantno in po pravilih, je vzel pobudo v svoje roke in zaigral bolj dramatično.

   V Zagrebu je že v prvih dveh dneh, preden je sploh šel v Srbijo, spoznal človeka svojih let, čeprav neke prave podobnosti ni bilo med njima. V Zagreb je prišel že kot študent in potem  kar ostal tukaj. S Slovenijo ni imel pravih vezi, čeprav je bil pravi Slovenec z državljanstvom. Preživljal se je s slikanjem in risanjem, skratka likovni umetnik.

 

   Ko je Jože ugotovil, da se okrog hotela Continental giblje precej sumljivih ljudi, je spoznal, da je policija ugriznila v vabo. Vsi pa niso izgledali kot policisti. Očitno je tudi mafija spoznala, da je njihov plen tam. Zdaj so ga vsi čakali, kdaj se bo pokazal v hotelu.

   Ko se je obrnil, je na drugi strani ulice videl človeka, ki je hotel skriti, da bulji vanj. Jože je najprej počasi odšel vzdolž ulice, vendar je v odsevu izložbe opazil, da je moški že prečkal ulico in prišel na njegovo stran. Vedno hitreje je hodil za njim in ga zlahka dohiteval.

   Jože je zavil za prvi vogal in pričel teči. Po nekaj metrih je planil v manjšo trgovino in odhitel skozi izhod na drugi strani. Prišel je na drugi široko ulico. Slekel je jopič, ga obrnil in si ga poveznil prek roke.

   Hitro je prepešačil nekaj ulic in se s tramvajem podal na drugi konec mesta. Prepričal se je, da mu nihče več ne sledi. Seveda si je tudi oddahnil, saj je malo manjkalo, pa bi se vse skupaj lahko slabo končalo.

 

   V kavarni na drugem koncu mesta je srečal svojega prijatelja slikarja. Imel je dolge rjave lase in bil je presuh. Kar je Jožeta tolažilo, je bila okrogla oblika njegovega obraza in enaka barva oči. Že dolgo ni bil v Sloveniji in nihče se ga ne bo natančno spominjal. Vprašanje je, kakšen je bil pred desetimi leti.

   Jože mu je plačal pivo in se malo pomenkoval z njim. Natresel mu je nekaj debelih laži o tem, kako je našel dober posel, vendar ne ve če bi ga sprejel. Toma - tako mu je bilo pač ime - je prepričal, da bi lahko oblikoval logotipe in reklamne plakate za nekaj manjših podjetij, vendar ni vedel, če bi se sam sploh spuščal v kaj takega.

   »Pogovarjal sem se o poslu, ki bi prinesel štiristo dolarjev za oblikovanje logotipa. Posrednik, ki bi iskal in novačil podjetja, ki vzel eno četrtino. Jaz sem pripravljen dati polovico preostanka tistemu, ki bi te logotipe oblikoval.«

   Tomo mu je nasedel. Ponudil se je, da mu pomaga pri vsem, kar se tiče grafičnega oblikovanja.

   »Sicer sem že malo ven, ampak roka me pa še uboga,« se je pohvalil.

   Jože ga je povabil, da gresta skupaj v njegovo podjetje, kjer mu bo pokazal nekaj osnutkov. Če se bo potem še čutil sposobnega za to delo, ga Jože rade volje najame in tudi dobro plača. Omenil mu je tako vsoto denarja, da so se Tomu svetile lačne oči.

   »Ne vem, kako se kaj znajdeš z računalnikom. Sicer bova morala najti še kakšnega partnerja,« je govoričil Jože.

   Preden sta odšla, je skočil še na pošto. Kupil je razglednico in napisal:

   »Kot kaže se nekaj odpira. Posel bom zaključil v dveh dneh. Z ljubeznijo, Jože!«

   Izročil je razglednico preko pulta in plačal poštnino. Uslužbenka je nalepila poštno znamko in razglednico odvrgla v lesen predalček.

   V slabe pol ure sta bila s Tomom že na poti iz Zagreba. Spočetka sta govorila o nepomembnih rečeh in vsa opažanja komentirala z rahlo ironijo.

   Ko sta bila že na cesti iz mesta, je Tomo radovedno vprašal:

   »A ne greva v tvoje podjetje?«

   »Seveda, ampak v Zagrebu sem bil le pri poslovnem partnerju. Podjetje imam v Sarajevu.«

   »Super,« je rekel Tomo. »Rad pohajam naokoli.«

   Ko se je zvečerilo in sta prišla v bližino bosanske meje, je Jože ustavil avto ob robu ceste.

   »Za deset minut si moram pretegniti noge,« je rekel in vstal iz avtomobila. Golf, ki ga je najel na hrvaškem, ni bil preveč udoben za dolge vožnje. Tudi Tomo se je skobacal iz avtomobila na drugi strani. Jože je šel do njega in mu stopil za hrbet.

   Z desno roko ga je sunkovito prijel okoli vratu in močno stisnil. Tomo ga je z obema rokama poskušal zagrabiti, vendar je Jože stisnil še močneje. Z drugo roko ga je prijel za lase in povlekel naprej. Tomo je bil v nekaj sekundah v nezavesti. Naložil ga je v prtljažnik in odpeljal proti državni meji.

   V Bosno sta vstopila ilegalno.

 

   Pozneje, okoli desetih zvečer, je spet poklical v Slovenijo. S Tanjo sta si izmenjala nekaj stavkov, predvsem okrog tega, da je že pozna ura in da bo treba spat.

   Tanja ni zdržala, zato je rekla:

   »Kje pa sploh si, Jože?«

   Jože je uganil, da Tanja nekaj sluti. Mogoče je slišala zvok avtomobila in je zdaj vsa prestrašena in sumničava. Delna resnica je najboljša laž. Zakaj bi skrival to, da je v avtomobilu?

   »Ravno zdaj sem na poti iz Zagreba proti Zadru. Če se jutri ne bom uspel dogovoriti z agencijo in hotelirji za pošteno ceno, pridem nemudoma v Slovenijo. Danes sem ti poslal razglednico iz Zagreba. Upam, da pridem k tebi pred njo.«

   Te besede so Tanjo ohrabrile, zato je rekla:

   »Previdno vozi.«

   »Ne boj se. Nisem sam v avtu...«

   Tanjo je za trenutek zmrazilo po celem telesu.

   »...v mislih si vedno z mano tudi ti!«

 

   Ko je Tomo prišel k zavesti je bila ura okrog treh zjutraj. Jože je drvel proti Srbiji, pomembno je bilo samo, da pride čez mejo. V zadku avtomobila je topo tolklo, ko je Tomo z rokama udrihal po notranjih stenah tapeciranega prtljažnika. Jože ga je imel dovolj.

   Ustavil je vozilo in ugasnil motor.

   »A boš utihnil,« se je zadrl.

   Udarci zadaj so ponehali.

   »A me poslušaš?« se je spet zadrl Jože.

   »Jaaa,« je zavpil Tomo, njegov glas pa je bil zamolkel.

   »Lahko se pelješ spredaj, če boš dal mir.«

   »Bom,« je zavpil Tomo.

   »Počakaj še par ur, da se zdani. Do takrat pa malo počivaj!«

   Tomo ni nič zavpil v odgovor, sam pri sebi pa je bil že rahlo jezen. V sključenem položaju mu je bilo precej neprijetno in vse mišice so ga bolele. Rad bi se pretegnil, pa mu nikakor ni uspelo. Z nogama se je močno uprl v stranico majhnega prtljažnika in pritisnil.

   Sprostil je nekaj energije. Hitro je stiskal pesti in si pognal nekaj krvi po otrplih udih.   

   Minute so se vlekle kot leta.