Močno je počilo in vrata so se treskoma vdala. Skupina oboroženih specialcev je vdrla na hodnik. Na glavah so imeli črne volnene prevleke z izrezi za oči. Oboroženi so bili z avtomatskimi puškami heckler. Oblečeni so bili v črna oblačila iz vojaškega materiala in z mnogo žepi, obuti pa si bili v visoke usnjene škornje.

   Preiskali so vse prostore, vendar niso našli drugega kot zapuščeno pohištvo in opremo. Bili so sključenih drž, orožje pa so stiskali k sebi in ga obračali hkrati s celotnim zgornjim delom telesa. S hladnimi cevmi ali z okovanimi škornji so na stežaj odpirali vrata in nato sunkovito pogledovali v prostore. Po petih minutah so se tiho umaknili, prav nasprotno od načina njihovega prihoda.

   Za njimi je vstopila skupina preiskovalcev, najboljših kar jih je premogla policija. Bili so visoki in vitki možje v dragih oblekah, ob njih pa malo manj ugledni, vendar ljudje bistrih oči v kavbojkah in srajcah. Ogledovali so si opremo, jo fotografirali in popisali. Dva sta iskala vsakovrstne sledi, kar jih je bilo mogoče najti.

   Računalnik so zapakirali v kartonsko škatlo in ga pripravili k vratom, da ga bodo vzeli s seboj. Vzeli so tudi zobno ščetko, preostala oblačila iz omar in rjuhe s postelje. S pohištva so pobrali več prstnih odtisov.

   Ob odhodu so stanovanje za silo zaklenili in zapečatili.

   V času njihove preiskave in ropota ni nihče od sosedov utegnil priti na hodnik, da bi se prepričal, kaj se dogaja. Vsak je bil zaprt v svojem stanovanju in se ni zmenil za sosede. Še v istem nadstropju se niso vsi poznali med seboj, kaj šele v celotnem bloku. Mesto jih je naredilo imune in otopele za medčloveške odnose. Če bi jih kdo vprašal, kaj je eno uro ropotalo na njihovem hodniku, bi gladko odgovorili, da niso ničesar slišali.

 

   Lastnik stanovanja Mencinger je bil gospod srednjih let. Nosil je rahlo sivo brado, ki je objemala samo spodnji del obraza. Očala si je vestno popravljal z mezincem leve roke. Bil je urejen, nase pa je opozarjal s črnim klobukom, ki ga je nosil nizko nad očmi, zdaj pa ga je ponižno pestoval na kolenih in objemal z obema rokama.

   Sedel je v čakalnici kriminalistične uprave in se spraševal, s čim si je zaslužil to čast, da ga bodo na policiji nadlegovali ure in ure.

   V čakalnico je vstopil kriminalist Milan.

   »Ste vi gospod Mencinger?«

   »Tako je,« mu je odgovoril, očitno že naveličan dolgega čakanja.

   Milan mu je ponudil roko in rekel: »Milan Kajsner.«

   »Dušan Mencinger,« je odgovoril mož in sedel na stol, preden je Milan utegnil nadaljevati pogovor.

   »Prosim, stopite z mano, bova šla v mojo pisarno.«

   Mencinger je odkorakal za njim po stopnicah navzgor. Med potjo si je na stenah hodnikov ogledoval najrazličnejše diplome in priznanja, ki pa niso pritegnila njegove pozornosti, saj je imel preveč drugih skrbi. Na vratih pisarn levo in desno so viseli izrezki iz časopisov, karikature in najrazličnejše šale na račun obilice dela, gore dokumentacije in nadležnih šefov. Tako kot v vsaki drugi firmi.

   V pisarni sta se usedla vsak na svojo stran mize. Milan je bil obrnjen s hrbtom proti oknu, Mencinger pa je skozi očala mežikal v sonce, ki je sijalo skozi sive zavese.

   »Torej, gre za to, da nas zanima vaš podnajemnik Jože Dimic. Po telefonu vam tega nisem hotel razlagati, ko sem rekel, da je nekaj v zvezi z vašim stanovanjem.«

   »Lahko vam povem, da gospod Dimic ni več moj podnajemnik,« je rekel Mencinger.

   »Ne?« je bil začuden Milan.

   »Nekaj dni nazaj me je poklical po telefonu in odpovedal najemnino. Rekel je, da gre poslovno v Celovec, kjer je že najel drugo stanovanje. V stanovanju je pustil svoja oblačila in računalnik kot plačilo za odškodnino. Bil sem prejšnji dan tam, vendar še nisem uspel pospravljati stanovanja. Pustil sem vse kot je bilo.«

   »A tako? No, nič hudega,« ga je pomiril Milan. »Mene bolj zanima, kako sta se poznala, kako je z vami navezal stik in tako naprej.«

   »No ja, nič posebnega. Stanovanje sem oddajal preko oglasnika. Pred kakšnim letom me je poklical po telefonu in še isti dan sva šla na ogled. Plačal je za eno leto vnaprej in nič ni kompliciral.«

   »Sta se vmes kaj videvala, se družila?«

   »Ne, gospod kriminalist. Svoje stranke navadno pustim pri miru. Gospod Dimic me je pa še posebej prosil za to. Rekel je, da ne želi imeti opravka s sosedi in s poštarjem. Na vratih in poštnem nabiralniku je ostal moj priimek. Nihče od sosedov me ni nikoli vprašal po njem ali se pritožil čezenj.«

   »Idealen najemnik, bi rekel,« je Milan poskušal sprostiti situacijo.

   »Idealen, ja. Malo skrivnosten, vendar odličen.«

   »Glejte, gospod Mencinger. Zoper gospoda Dimica poteka neka preiskava, o kateri vam trenutno ne smem ničesar povedati. Zaradi tega so prav zdaj v vašem stanovanju moji kolegi, ki bodo preiskali vse predmete in sledi, ki jih bodo našli.«

   Mencinger ga je poslušal z odprtimi usti.

   »Zanima me, če so v stanovanju tudi kakšni vaši predmeti, da kasneje ne bi prišlo do težav.«

   »Ne, razen pohištva ni ničesar mojega,« je potrdil zaprepaden lastnik oskrunjenega stanovanja. »Ni bilo ničesar mojega. Skliceval se bom na izjavo podnajemnika, da mi pušča svojo opremo v last.«

   »Nič ne skrbite, po končanem ogledu bomo stanovanje zapečatili. Obvestil vas bom, kdaj ga boste lahko pregledali in pospravili. Do takrat pa potrpite, ne bo trajalo več kot teden dni.«

   »Pa je to stalna praksa, da policija tako brez vednosti lastnika preiskuje stanovanje.«

   »Glejte, gospod, po stvarnem pravu v bistvu preiskujemo stanovanje Jožeta Dimica. Tudi vi kot lastnik nimate pravice kadarkoli vstopiti v stanovanje, ki ste ga dali nekomu v najem. Zakon ščiti tudi podnajemnika. Glede na to, da je Jože Dimic odpovedal najemnino, pa bo zadeva še prej zaključena, saj vemo, da tam ne živi in ni nobene potrebe, da bi ga tam čakali in iskali.«

   Milan je sam pri sebi vedel, da mlati prazno slamo in da bi imel še velike težave, če bi bil ta Mencinger le za kakšen milimeter bolj tečen.

   »Razumem,« je rekel Mencinger, čeprav se ni počutil najbolje. Malo mu je šlo vse skupaj na živce, iz strahu in spoštovanja pred oblastjo pa raje ni ugovarjal in je sprejel dejstva taka kot so pač bila.

   Izmenjala sta si telefonske številke, potem pa skupaj odšla do izhoda. Mencinger je peš odšel po pločniku, Milan pa se je vrnil v svojo pisarno.

   Poklical je kolega na prenosni telefon in povprašal, če so kaj pametnega našli.

 

   Jože je ustavil ob robu ceste in šel na zadnjo stran avtomobila. Odprl je prtljažnik in se zagledal v preplašenega Toma.

   »Samo en napačen gib, pa boš pot nadaljeval tukaj.«

   »Brez skrbi, sem pripravljen na popolno sodelovanje,« je zajecljal Tomo.

   Sedla sta v avto in se odpeljala dalje. Oba sta molčala. Tomo je bil rajši modro tiho, čeprav je imel sto in eno vprašanje. Jože je vedel, da mu bo prej ali slej vse pojasnil, zato ni hitel z razlagami.

   Prvi je vseeno spregovoril Jože:

   »Poslušaj me dobro, Tomo. Samo od tebe je odvisno, kako se bo tvoje potovanje zaključilo. Zdaj sva v Bosni in čez pol ure bova šla v Srbijo. Ilegalno. Zato sem te uspaval, da mi ne bi delal težav.«

   »Cool,« je rekel Tomo. Rad je potoval in bilo mu je veselje, da bo v svoje dolgočasno in revno življenje vnesel nekaj avanture.

   »Zavedati se moraš, da si ti pomemben člen moje poti, zato se zanašam na tvojo pomoč. V Srbijo ne grem za hec, ampak imam tam važno nalogo, ki pa je ne morem opraviti sam.«

   Jože ga je pogledal in videl, da se Tomo načeloma strinja, zato je nadaljeval:

   »Upam pa, da se zavedaš, da ni nihče nenadomestljiv in tudi s tabo je tako. V trenutku, ko bom ugotovil, da hočeš delati po svoje, se te bom znebil. Vse, kar boš moral narediti, ti bom povedal sproti. Lahko pa ti povem, da je tvoja naloga zelo enostavna. Deloma boš moral spremeniti svoj videz, za vse ostalo pa bom poskrbel jaz.«

   Tomo je dajal zgled, da ga vsa stvar zanima in privlači. Rekel je samo: »V redu.«

   Jože ni hotel, da bi Tomo vzel situacijo preveč neresno. Zato je prižgal lučko pod stropom in odmaknil spodnji rob suknjiča. Za pasom se je posvetil ročaj pištole.

   »V Srbiji imam nalogo, ki ni zakonita. Upam, da boš to razumel. Zato je zelo pomembno, da mejo prečkava ilegalno in da naju nihče ne odkrije. Razumeš?«

   »Razumem,« je rekel Tomo. S poudarkom kot pri vojakih: »Razúmem!« Samo še to je manjkalo, da bi trdno iztegnil dlan in z roko po partizansko pozdravil.

   Naprej sta se vozila molče. Jože ni imel namena razlagati podrobnosti, Tomo pa o njih ni hotel preveč spraševati, da ne bi šlo kaj narobe. Grizlo ga je precej nejasnosti, vendar pa se je po drugi strani zavedal, da gre za pustolovščino, ki jo bo pač moral doživeti.

   Njun avto je hitro požiral kilometre, da ni bilo časa za občudovanje okolice. Jože je kot v avtošoli z obema rokama oklepal volan in vešče usmerjal vozilo po ovinkih. Zdaj je z desnimi kolesi brusil rob asfalta tik na meji z makadamsko bankino, v naslednjem trenutku pa je z levimi že vozil po sredinski beli črti.

   Tako sta se bližala deželi povojnega razvrata, Srbiji.

 

   Dan je mineval hitro. Kriminalisti iz preiskovalne komisije so sestavljali podobo Jožeta Dimica kot sestavljanko. Doslej so imeli le njegovo fotografijo z osebne izkaznice in prstni odtis desnega kazalca. Zdaj pa so imeli dovolj materiala, da so dobili tudi njegov DNK.

   Računalniški strokovnjak je pregledal zasežen računalnik in sproti na svojega prenosnega pisal zapisnik o pregledu računalniške opreme. Skupina analitikov je iz zbranih podatkov in osebnih predmetov dopolnjevala njegov profil.

   Vedno bolj so si bili enotni, da je ta moški njihov pravi storilec. Našli so sledi olja, ki ga je uporabljal za čiščenje puške. Na prevleki za blazino so našli sledi smodnika, ki se je Jožeta prijel ob streljanju in se nato z njegove kože prenesel na perilo.

   Našli so orodje, s katerim je vlamljal, karakteristike orodja pa so se pod mikroskopom ujemale s sledmi, ki so jih našli na različnih krajih kaznivih dejanj. V postelji so našli njegovo obrv, ki se je po morfoloških značilnostih, barvi, trdoti in velikosti ujemala z najdeno obrvjo.

   Dokazi proti Jožetu Dimicu so se kopičili. Bilo jih je dovolj za sodno obravnavo. Bili so trdni in pridobljeni brez napak. Manjkal je samo glavni in najpomembnejši člen - Jože Dimic in njegova puška.

   Brez orožja bodo na sodišču hitro nastopile prave težave, saj še tako dobri posredni dokazi ne dokazujejo popolnoma storitve zločina. Z ekipo izurjenih odvetnikov bi se lahko kdorkoli izmaknil roki pravice.

   Puška pa je bila pomembna tudi zaradi strahu med ljudmi, da morilec še vedno hodi med njimi in kosi nedolžne žrtve. Če bi le vedeli, koliko nezakonitega orožja je med nami...

 

   V tem času sta se Jože in Tomo pripeljala v Niš. Nobenih težav nista imela na poti. Tokrat je imel Jože v mislih boljši hotel v centru mesta. Preden sta se nastanila tam, sta zavila še k frizerju. Tomo je šel pod škarje, Jože pa je narekoval, kakšna mora biti frizura.

   V pol ure je bil Tomo kratko postrižen in pobarvan na svetlo. Jože ga je primerjal s sliko na svoji osebni izkaznici. Bil je še kar v redu.

   Tomo je odšel na recepcijo hotela in najel dvoposteljno sobo. Receptor je vzel osebno izkaznico in jo spravil v predalček s številko 211. Iz predalčka je vzel ključ in mu ga slovesno izročil.

   »Prijetno bivanje vam želim,« je rekel receptor v srbskem jeziku.

   Jože je prišel v hotel kasneje in odšel po stopnicah navzgor, ne da bi se prijavil. Nihče v hotelu ga ni spraševal, kam gre. Dokaj hitro je prečkal avlo in se povzpel po debelih preprogah, ki so zadušile njegove dolge korake.

   Tomo se mu je že prej pokazal skozi okno, zato je vedel, kam mora. Bilo pa je zelo važno, da v hotelu ne pusti svojih sledi.

   Dan sta preživela v hotelski sobi. Tomo je naročil obilno kosilo in skupaj sta ga pojedla. Bila sta kot dva zaljubljenca na poročnem potovanju. Jože je vedel, da je to njun zadnji skupni dan. Nasploh zadnji dan za Toma.

   Tomo se je opogumil in ga začel po ovinkih spraševati, čemu je potrebna ta maškarada.

   Jože mu je pojasnil tako: »Vidim, da si v redu dedec, zato ti bom povedal. Pa tudi zaradi tega, ker mi boš še par stvari moral pojasniti. Nočem, da bi me preveč debelo gledal.«

   Tomu ni bilo prav jasno, kaj hoče Jože povedati.

   »Jaz sem plačani morilec,« je preudarno rekel Jože. »V Beogradu bom ubil visokega politika po naročilu še višjega politika. Dejstvo je, da bodo primer raziskovali in zato si moram priskrbeti alibi. Tudi če oblasti ugotovijo, da sem morilec jaz in da sem bil v tem času v Srbiji, to zanje ne bo nikakršen dokaz, ker bo Jože Dimic ves čas v Nišu. Ti boš odigral mojo vlogo in mi priskrbel alibi.«

   Tomu se je zdelo fino. Počutil se je zelo koristnega.

   Jože je nadaljeval: »Zdaj pa mi povej, kje imaš stanovanje v Zagrebu in kje so tvoji dokumenti. Poklical bom v Slovenijo in poslal nekoga v tvoje stanovanje, da te zamenja. Ti boš navidezno oziroma uradno v Zagrebu, zato se ne rabiš bati, da bi te kdo odkril. Okej?«

   »O.K.!« je poudaril Tomo. Prvič v življenju se je sam sebi zdel zelo pomemben.

   »Živim v samskem domu,« je rekel in povedal tudi ulico in hišno številko. »V sobi imam še sostanovalca. Dopoldan hodi v službo in se okrog štirih vrača v sobo.«

   Jože je kimal in si zapomnil podatke.

   »Ne vem, kako me bo lahko nekdo zamenjal, ki ga moj cimer ne pozna?« je bil nezaupljiv Tomo.

   »Ne skrbi za to,« ga je potolažil Jože. »Mi smo profesionalci in vemo, kako se tem stvarem streže. Tisti, ki te bo zamenjal, se tvojemu sosedu ne bo kazal.«

   Tomo je napeto poslušal, ker ga je zanimalo, kako bo ta težava rešena.

   »Glej, moj človek bo samo ustvarjal vtis, da si ti prisoten. Ko tvojega cimra ne bo, bo umazal malo posode, pustil kakšen listek na hladilniku in podobno.«

   »Razumem,« je rekel Tomo.

   »Prosil bi te še za ključ. Samo toliko, da ga skeniram in sliko po elektronski pošti pošljem našim ljudem. Ključ bodo naredili na podlagi skice. Po končani akciji ga bomo uničili in nihče ne bo nikoli več vedel, da si kdajkoli obstajal!«

   Tomu je to ustrezalo. Bil je posvečen v skrivnostni red plačanih morilcev in zdelo se mu je kot neverjetna pustolovščina. Kakšne stvari je slišal iz prve roke! Nikoli prej ni niti pomislil, da se tudi v Sloveniji kaj takega dogaja.