Milan je sprevidel, da ne bo šale in se skril za betonski vogal. Precej se je ustrašil, ko je videl in slišal zadetek krogle, vendar strela ni bilo. Kdorkoli že je, ima pištolo z dušilcem, kar pomeni, da je nevaren in brezkompromisen človek.

   Opazoval je svojega predstojnika, kako je ubogljivo pokleknil na tla.

   »Lezi na trebuh,« je spet zavpil neznanec za avtomobilom.

   Lojze ga je ubogal.

   »Razširi roke, glej stran!«

   Jože je dajal ukaze strogo in odločno. Ob vsaki izgovorjeni besedi mu je iz ust puhtela bela para. Mrzlo je bilo.

   Lojze je dvignil glavo in jo z obrazom obrnil proti betonskemu zidu. Nato je lice položil na tla in z ušesom začutil mrzlo in vlažno zemljo. Sam pri sebi je vedel, da je razorožen in poražen. Dobro je vedel, da je samo še vprašanje minut, ko se bo enako zgodilo tudi Milanu.

   »Ti, drugi, kdo si?« je zavpil Jože.

   Milan je premišljeval, kaj naj mu odgovori. Z rokama je krčevito stiskal pištolo in se s hrbtom prižemal k betonskem vogalu.

   Bil je v pasti. Za njegovim hrbtom je bil visok nasip zemlje. Če bi se samo premaknil, bi že bil lahka tarča za manijaka s pištolo.

   »Policija,« je negotovo rekel Milan.

   »Poslušaj! Ne vem, kako si se znašel tu, povem pa ti, da imaš samo eno možnost. Odvrzi pištolo in pridi ven!«

   Naj se zgodi karkoli, nikoli se ne loči od svojega orožja! Tako so jih učili v šoli.

   »Kakšno garancijo pa imam brez pištole, da me ne boš takoj počil?«

   »Mislim, da zdaj ni trenutek, da bi lahko razmišljal o tem. Deset sekund imaš časa, da odložil pištolo! Deset sekund!«

   Milan je okleval. Naslanjal se je na mrzel beton in preračunaval možnosti.

   Za seboj je slišal šum in na tilniku naenkrat začutil hladno kovino. Srh ga je spreletel po vsem telesu.

   »Deset sekund je mimo,« je mirno in tiho spregovoril Jože, da ga Lojze ne bi slišal. »Odvrzi pištolo!«

   Milan je ubogal. Sprevidel je, da ima opravka s profesionalcem. Jože je dobro izkoristil deset sekund. Očitno se je neslišno pognal na drugi strani po nasipu navzgor in prečkal avtocesto, da se je lahko prebil Milanu za hrbet.

   Ko je Milanova pištola padla na tla, ga je Jože rahlo porinil naprej in ohranil malce večjo razdaljo.

   »S trebuhom na tla, razširi roke in noge! Glej stran!«

   Zdaj sta Milan in Lojze oba ležala na tleh. Med seboj sta bila oddaljena kakšne dva metra in z glavama obrnjena stran od drugega. Bila sta popolnoma nemočna.

   Jože je pograbil Milanovo pištolo in jo zabrisal v Ljubljanico.

   »Samo eno priložnost vama bom dal! Tu za vama stojim in oba imam na muhi! Lahko bom tako stal še pet minut, pol ure ali pa tri ure. Potem bom neslišno odšel! Za vsak najmanjši premik bom streljal. Zato bodita mirna in ne preveč radovedna. Upajta, da bom že daleč stran takrat, ko bosta vstala!«

   Jože je neslišno stopil dva koraka nazaj. Avto je imel dovolj daleč, da ga ne bo slišati, ko se bo odpeljal. Računal je, da se bo počasi in potiho oddaljil, saj je onih dveh gotovo preveč strah, da bi se že po petih minutah začela obračati in razgledovati okrog sebe.

   Begalo ga je le to, da se je možakar predstavil kot policist. Ni mu bilo jasno, kaj je sploh počel tukaj. Svoj avtomobil je parkiral kar na odstavnem pasu na vrhu mostu. Jože ga je videl, ko je prečkal avtocesto, da bi mu prišel za hrbet.

   Zdaj je razmišljal, v kakšno godljo se je spravil, ko je razorožil policista.

   Povesil je pištolo in jo vtaknil pod pazduho. Roki je zaril v žepe in si jih grel.

   »Jože!« je poklical Lojze. »Jože Dimic! Burger!« Sapa mu je tolkla ob tla in mogočno brado je imel popacano od blata.

   Jože je obstal kot okamenel. V tem trenutku je spoznal, da ga mož pozna!

   Lojze je ponovil: »Jože! Pogovorimo se. Vem, kdo si in to ti odkrito povem. Igral bom z odkritimi kartami, ker nisem hinavec. Lahko greš, ampak vem kdo si! Začasno se boš rešil le tako, da ubiješ naju oba. Pa si tega res želiš? Boš pridobil dan ali dva prednosti?«

   »Utihni za trenutek,« mu je ukazal Jože. Mož je imel prav, ni mu bilo do ubijanja.

   »Pogovorimo se, Jože! Midva sva oba s policije. Lahko ti ponudiva zaščito v tem smislu, da boš nemoteno živel naprej in te ne bo nihče iskal! V glavo mi je namreč padla dobra ideja.«

   »Da slišim!« je rekel Jože. »Upam, da mi bo ideja všeč.«

   »A se lahko dvignem? V glavo me že pošteno zebe in mislim, da mi bo uho odpadlo!«

   »Dober pogajalec si, ni kaj! Dobro, obrni se na hrbet in se počasi dvigni!«

   Lojze se je obrnil in skobacal na komolce, potem pa se s težavo spravil v sedež položaj. Preudarno je spregovoril:

   »To, kar bo zdaj povedal, govorim zato, da bomo vsi trije nekaj pridobili. Mislim, da si to vsi želimo. Zdaj, ko je Radulov mrtev, lahko vso zgodbo priredimo malce po svoje. Milan, si tudi ti ugotovil, da je prav Radulov tisti naš zloglasni ostrostrelec?«

   Lojze je svojo predstavo odigral z največjo hollywoodsko odličnostjo.

   »Seveda,« se je igri pridružil tudi Milan.

   »No, vidiš,« je povzel Lojze, »Radulov je ta morilec, ki ga že tako dolgo iščemo. Za svoje posle je najel bivšega vojaškega specialca Jožeta Dimica. Ko je Dimic zanj opravil večino posla, ga je Radulov poslal v Srbijo in ga dal tam ubiti. Razumeš, o čem premišljujem?«

   Jože je hitro dojel. Ideja je bila res fantastična. Vso krivdo bi lahko zvalili na mrtvega Radulova. Jože bi imel mir v novi identiteti, Lojze in Milan pa bosta oba deležna velikih pohval in nagrad.

   »To je vse lepo in prav, vendar pa je v tej enačbi zaenkrat še preveč neznank!« je rekel Jože.    »Oba vesta zame in celo za mojo novo identiteto, čeprav ne vem, kako vama je to uspelo. Ko bosta spet svobodna in oborožena s četo specialcev pa bosta vse te sladke besede prelomila in me pobasala!«

   »Kot sem rekel že prej,« je ponovil Lojze, »bom igral odkrito. Odkrila sva te preko bančnega računa. Lepe denarje imaš tam in vedel sem, da jih ne boš kar tako pustil, da propadejo. Na banki smo videli dvige denarja in takoj zatem pologe na nov račun. Sešteli smo dva in dva. V nekaj dneh bo tudi naša država uradno potrdila tvojo smrt. Iz Srbije je že zdavnaj prišla dokumentacija in zdaj potekajo dokončna preverjanja. Glede na to, da si se zelo dobro odrezal tam doli, nam ne bo preostalo drugega. Uradno boš mrtev, razumeš? Uradno! Veš, kaj to pomeni za tvoj bančni račun?«

   »Kaj me briga za račun,« je blefiral Jože, »važno je, da si rešim kožo.«

   »Seveda, seveda, ampak lepše bi pa bilo, če bi lahko nekaj svojega denarja kljub temu obdržal. Saj ga nisi pobral na tleh! Moraš mi verjeti na besedo! Za tvoj račun in novo identiteto veva samo midva! To je naš adut. Samo mi trije tukaj vemo, za kaj se gre. Mislim, da bolj odkrit ne morem biti, saj tvegam to, da naju postreliš oba. Bančni račun sem spremljal preko prijatelja na banki, ki ima dostop do centralnega računalnika. Nobenih odredb in preiskovalnih sodnikov ni vmes. Se zavedaš, kaj to pomeni?«

   »Kaj predlagaš,« je vprašal Jože.

   »Po moje bi bilo pametno, da bi v naslednjih dneh - še najbolje jutri - dvignil čimveč svojega denarja. Potem bo račun zaprt in bo šel v zapuščinski sklad. Verjetno še imaš koga, ki bo dedoval za teboj. Nekaj denarja boš plačal za mojega bančnika, da bo tiho. Nekaj denarja bi lahko dal tudi nama, pa čeprav se sliši še tako grdo. Roka roko umije!«

   »A lahko vidva malo pohitita s tem dogovorom, glava mi bo odpadla,« je stokal Milan.

   »Dobro, dvigni se tudi ti!«

   Milan se je postavil v sedeč položaj in si z rokama drgnil mrzlo lice. Opazoval je Jožeta, ki je kot panter iz teme prežal nanju. Proti njemu zaenkrat nista imela nikakršnih možnosti.

   »Pomembno je, da si pobereš čimveč denarja, saj ti po zaprtju računa ne bom mogel pomagati. Mislim, da je to dovolj fer, kar sem ti povedal. Naj nadaljujem?«

   Lojze je sam pri sebi vedel, da bo vžgalo. Jože kljub vsemu ni rojen morilec in bo pripravljen skleniti kompromis.

   Jože je sprevidel, da mož govori pametno. Doslej je že dosti tvegal in ena preizkušnja več ga verjetno ne bo dotolkla.

   »Mislim, da bo šlo. Plačal bom pošteno ceno. Računajta s tem, da nisem ravno bedak. V nekaj dneh bom poizvedel, kdo in kaj sta. Kje živita in kakšne so vajine družinske razmere. V kratkem bom vedel, kje sta najbolj ranljiva. Spravil sem se na mafijce in jih potolkel kot mačke! Verjamem na besedo in računam s tem, da bosta besedo držala!«

   »Seveda, na to se lahko zaneseš! Vidim, da imaš s seboj tudi ostrostrelsko puško. Menim, da je prav, da jo pustiš tukaj, preden odideš. Midva bova poskrbela, da jo bova našla pri Radulovu. Tudi pištolo nama boš moral pustiti. Z njo je bil Radulov namreč ustreljen. Za razlago, kje sva to pištolo dobila, bova poskrbela sama. Prišla bo komisija, naredili bomo ogled in vse zabeležili tako, da bo prav!«

   »To je prelepo, da bi bilo res. Zelo težko bom verjel kaj takega. Poskusimo tako, vendar bomo naredili tudi malo po moje.«

   »Sama ušesa so me,« reče Lojze.

   »Puško bom dal v prtljažnik od Radulova. Najti jo bo morala komisija, ki bo prišla sem. Pištola mora ležati na tleh, najbolje tam, od kjer sem ustrelil Radulova. Oziroma, od kjer je Milan ustrelil Radulova, če se gremo takó. Potem je vprašanje, kaj bomo naredili s sledmi. Tu smo vse pretacali in vsak začetnik bo kmalu ugotovil, da so v blatu odtisi štirih ljudi.«

   »To naj te ne skrbi. Ogled bova vodila midva in bova tvoje sledi že od začetka zanemarila. Vedeti moraš tudi to, da ogleda ne bomo delal zdaj preko noči, ampak bomo počakali do jutri. Taka je namreč praksa. Slana in časovna oddaljenost bosta naredili svoje.«

   »Zgodba je taka,« se je zdaj opogumil Milan. »Midva sva ugotovila, da za vsemi umori stoji Radulov. Tudi mafija ga je sumila, saj je do konca edini ostal živ. Zato bo to razkritje tudi za mafijo sprejemljivo in te ne bodo iskali naprej. Radulova sva zasledovala in končno dohitela tu pod mostom. Prišlo je do strelskega obračuna, Radulov je sicer zgrešil, vendar je zadel v zid, kjer bomo našli sledi krogel. Nato naju je razorožil in odvrgel najini pištoli v Ljubljanico, kjer jih bomo dejansko tudi našli.«

   »Ko sva že mislila, da naju bo ustrelil,« je nadaljeval Lojze, »se je Milan izkazal in se fizično lotil Radulova. Uspel mu je odvzeti pištolo in ga ustreliti!«

   »Ja, nekaj takega sem tudi sam imel v mislih,« je rekel Jože. »Nekaj pa ne smemo pozabiti. Tako Radulov kot tudi Milan morata na rokah imeti sledi smodnika, če sta streljala s to pištolo.«

   Jože je pristopil sedežemu Milanu za hrbet in mu ukazal naj dvigne roki v zrak. Primaknil je pištolo tik k njegovima rokama in še trikrat ustrelil v mrtvega Radulova. Ob vsakem strelu je ostro siknilo, saj je dušilec onemogočil glasno pokanje. Milan in Lojze sta se vsakič zdrznila.

   »Tako, zdaj imaš tudi ti na rokah skledove smodnika!« je rekel Jože. Potem je stopil do ležečega Radulova in postavil pištolo čisto blizu njegovih rok. Še dvakrat je ustrelil proti betonskem podpornem zidu.

   »To je to,« je dejal Jože. »Vem, da boste iskali sledi strelca, zato sem poskrbel za to.«

   »Odlično!« je vzkliknil Lojze. »Vendar pa tudi midva ne bi pozabila na to. Mogoče si se prenaglil, ko si streljal v truplo. Pri obdukciji bi lahko ugotovili, kateri strel je bil smrten in katere krogle so zadele že mrtvo telo.«

   »Za to bosta že poskrbela, če sta tako vplivna. Sicer bom pa na istem kot prej; nimam kaj veliko izgubiti!«

   »Predlagam, da sklenemo premirje in si sežemo v roke. Potem lahko pospravimo puško v prtljažnik. Prižgali bomo luči na avtomobilu in poiskali tvoje sledi v blatu. Najbolje, da nama jih pomagaš izbrisati tudi ti!«

   Jože se je strinjal. Zavedal se je, da ne smejo izgubljati časa in da se morajo čimprej spraviti k delu.

   Dvignil je pištolo in jo trdno oklenil z obema rokama. Pomeril je Lojzetu v glavo in ostro rekel: »Lezi nazaj! Obrni se na trebuh!

   Lojze in Milan sta prebledela. Lojze je ubogal. Spet je bil v enako brezizhodnem položaju.

   »Milan, lezi nazaj! Obrni se na trebuh!«

   Tudi on je storil enako. Zdaj sta spet oba nebogljena ležala v položaju izpred nekaj minut.

   Jože je pristopil do Milana in se mu okobal usedel na hrbet. Potem mu je preiskal žepe, da se je prepričal, da nima pri sebi še kakšnega drugega orožja.

   V stranskem žepu je našel mobilni telefon. Skrbno ga je pregledal, če je vzpostavljena zveza. Milan bi lahko zavrtel 113 in na policiji ves ta pogovor poslušali in posneli.

   Zveza ni bila vzpostavljena. V meniju zadnjih desetih klicev je bilo zabeleženo, da je Milan zadnjič klical pred več kot eno uro.

   Nato je našel njegovo denarnico in pregledal njegove dokumente. Glasno je prebral njegovo ime in naslov prebivališča.

   Preden mu je vrnil predmete, jih je skrbno obrisal ob hlače.

   Potem se je dvignil in presedel na Lojzeta, kjer je ponovil enak postopek. Tudi njegovo ime in naslov je glasno prebral. S tem je naredil globok vtis, saj sta se oba ležeča moža dobro zavedala, da bo Jože uresničil svoje grožnje, če ne bo vse teklo po načrtu.

   »Dobro, lahko vstaneta!« Stopil je korak nazaj in opazoval, kako sta se spravljala pokonci. Milan je bil prej na nogah.

   Jože je odšel stran izpod mostu in poiskal mesto, kjer je stal takrat, ko je ubil Radulova. Pištolo z dušilcem je z višine pasu spustil na tla.

   V tem času je Lojze na svojem avtomobilu prižgal luči. Milan je v tleh iskal Jožetove sledi in hodil preko njih.

   Jože je bil zadovoljen, da sta tako hitro povzela njegovo igro. Če sta od začetka še mislila, da ga bosta pretentala, pa je bilo sedaj popolnoma jasno, da delata ZA njega. Od tega si obetata pohvalo, nagrado, napredovanje in še majhen finančni priboljšek, ki jima ga bo dal Jože.

   Ko so vse postorili, je Jože rekel:

   »Zdaj bom odšel. Dajta mi petnajst minut časa, preden pokličeta policijo. Lojze, pojutrišnjem boš dobil po pošti manjši paket. V njem bo za vsakega po dva milijona. Če bo vse v redu, bosta vsako leto na današnji dan dobila tak paket.«

   »Mislim, da se oba strinjava,« je rekel Lojze. »Okoli denarja se nimamo kaj pogajati, saj si zadel pravo številko!«

   »Poskrbita za tistega bančnika, da ne bo delal panike.«

   »Ne skrbi, Jože, to je moja skrb,« je rekel Lojze.

   Jože je ritensko odšel in se izgubil v temi. Po nekaj desetih metrih se je obrnil in hitro stekel proti svojemu avtomobilu. Čimprej se mora vrniti domov, na Koroško. Tako je obljubil!

   Po približno petnajstih minutah je Lojze vzel svoj mobilni telefon.

   »Lojze Kraner pri telefonu. Nujno potrebujem pomoč. Prišlo je do streljanja...«