Bradač je besno preganil časopis in ga vrgel na mizo. Z roko si je šel skozi mršavo brado in razširjeno dlan potegnil po širokem vratu navzdol. Sedel je na ožji strani ogromne pravokotne mize v temno sivi sejni sobi. Ob ostalih treh stranicah so bili v obliki črke U razporejeni njegovi podrejeni sodelavci.

   »Mislim, da vsi vemo, zakaj smo se danes zbrali tukaj!«

   Vsi so ga samo molče gledali, vsak pri sebi pa si je potiho mislil, da vsaj tokrat res vedo, zakaj so se zbrali. Premnogokrat so namreč prišli in poslušali dolge samogovore na njegovih sestankih, ne da bi zares vedeli, zakaj. Bradač je brez standardnih uvodnih fraz takoj prešel na najbolj perečo temo:

   »V zadnjih treh tednih beležimo sedem umorov - žrtve poznamo vsi. Včerajšnji rezultati obdukcije zadnji umor povezujejo z ostalimi šestimi. Vse osebe so bile ustreljene z enakim orožjem. Zaenkrat še pri nobenem ogledu nismo našli tulca, da bi lahko potrdili znamko in vrsto orožja.«

   Na kratko je zastal in se razgledal po poslušalcih, potem pa nadaljeval:

   »Očitno imamo na delu hladnokrvnega morilca, saj so bile vse žrtve ubite z enim samim strelom v glavo. Pri vseh umorih smo ugotovili tudi položaj, od kjer je storilec streljal. Razdalja od storilca do žrtve je v vseh primerih od dvesto do štiristo metrov. To pomeni, da gre za ostrostrelca, fantje!«

   V sejni sobi se je slišalo rahlo mrmranje. Že vrabci na vejah so vedeli, da gre za ostrostrelca. Vodje kriminalističnih so pred seboj živčno mečkali analize in zadnja poročila.

   »Poharc, imaš kaj novega?«

   Vodja balistike si je s kazalcem potisnil očala daleč nazaj na nos in začel:

   »Glede na razdaljo med strelcem in žrtvijo zaključujemo, da storilec uporablja ostrostrelsko puško. Krogle so kalibra 7,62 in na vseh smo pod mikroskopom našli dokaze, da so bile izstreljene iz enega in istega orožja. Kot veste, smo na vseh ogledih ugotovili, da je krogla prebila žrtev. Zato smo na podlagi mesta, kjer je bila najdena krogla in pa domnevnega položaja žrtve ob strelu lahko našli kraj, kjer je deloval storilec. Storilec je vedno streljal od daleč, s takih razdalj se ne da zadeti z navadno puško. Glede na moč krogle in energijo, ki jo je sprostila ob strelu, predvidevamo, da gre za tulec dolžine 54 mm, v katerem je več smodnika kot v standardnih nabojih tega kalibra. Tak kaliber poznamo pri več puškah, vendar pa je na tem območju najbolj razširjena ruska ostrostrelska puška Dragunov, saj so jo uporabljale skoraj vse ostrostrelske enote bivše Jugoslavije in nasploh vseh vzhodnoevropskih držav. Da gre za to puško, nam dajejo tudi slutiti primerjave najdenih krogel z našimi katalogi. Vse značilnosti so potrjene tudi v zadnjem primeru, novih podrobnosti pa nismo ugotovili.«

   »Hvala,« je rekel bradač. »Forenziki!«

   Vodja centra za forenzične preiskave je začel:

   »Naše preiskave so osredotočene na tiste sledi, ki smo jih našli tam, kjer je bil storilec. Verjetno veste, da smo na vseh krajih umorov lahko našli samo kroglo. Drugih sledi ni bilo, razen žrtvinih in morebitnih drugih oseb, ki so bile v bližini.«

   »Imamo kaj uporabnih sledi storilca?« ga je prehitel bradač.

   »V bistvu ne. V vseh primerih smo podrobno pregledali mesto, ki si ga je izbral storilec. V nobenem primeru nismo našli niti prstnih odtisov niti sledi obuval. To nam kaže na to, da uporablja rokavice in zaščito za obuvala. Najbolj smo se osredotočili na biološke sledi, saj bi na podlagi njih lahko izločili storilčevo DNK. Naj povem, da nismo našli niti enega lasu. Ali je plešast ali pa nosi kapo. Kar se tega tiče, moram povedati, da se storilec zelo dobro zaveda, kako mora ravnati, da za seboj ne pušča sledi. Imamo nekaj malega vlaken, verjetno od jeansa.«

   »Torej ni nič novega tudi v zadnjem primeru,« je dokončal bradač.

   Težka sapa je legala na sejno sobo in težila srca vseh prisotnih. Nič ni bil bolj mučnega od sedenja na takih sestankih, ko moraš razlagati, da nimaš ni novega in zakaj je tako.

   Bradač je za trenutek pomolil glavo proti zvezku na mizi, v katerega si je sproti po malem nekaj zapisoval.

   »Kot veste,« je nadaljeval forenzik, »smo vse kraje dejanja posesali s sesalnikom za prah in nato analizirali vsebino. Iščemo namreč tudi tiste najmanjše sledi, ki jih s prostim očesom niti ne bi zaznali. Zaenkrat nismo nikjer našli vlaken od oblačil, v zadnjem primeru pa le imamo nekaj bolj vzpodbudnega!«

   Za trenutek je počakal, da je ustvaril malce napetosti in nato nadaljeval: »V zadnjem primeru smo našli eno dlako!«

   Sejna soba je oživela, kriminalistom so obrazi zasijali kot sonce.

   »Pri pregledu morfoloških značilnosti dlake smo ugotovili, da gre za obrv. Dlačice obrvi se pri človeku redno menjajo vsakih 14 dni, dodatno drgnjenje pa še pospešuje njihovo izpadanje. Domnevamo, da ima storilec pri streljanju nezakrit obraz in drgne obrv pri gledanju skozi daljnogled ostrostrelske puške.«

   »Se pravi, da imamo njegov DNK,« je vzkliknil bradač.

   »Na žalost ne,« je odgovoril forenzik, »samo ena obrv je premalo. Ampak - sedaj vemo, kaj naj sploh iščemo.«

   »Še kaj drugega v zvezi te obrvi?« je bil radoveden bradač.

   »Na kratko lahko povem, da gre za obrv svetlolasega tridesetletnega moškega. Kaj več zaenkrat ne morem trditi. Smo pa devetindevetdeset prepričani, da je njegova.«

   »Hvala! No, fantje, nekaj imamo. Poslušajmo še naše analitike. Robi, prosim.«

   Vodja analitične skupine je začel:

   »Izdelali smo psihološki profil storilca na podlagi vseh podatkov, ki so jih do sedaj zbrali kriminalisti na terenu. Tako ugotavljamo, da je storilec šolan in treniran ostrostrelec z dobro fizično kondicijo. Je samski, zelo natančen in po vsej verjetnosti urejen človek. Njegov motiv ima zelo malo čustvenega naboja, vendar pa se razlikuje od plačanega morilca.«

   Ostali so z zanimanjem poslušali. Sicer so bili že siti takih in podobnih sestankov, kjer so redko slišali kaj novega. Še so bili vidni ostanki starega sistema, ko se je dalo marsikaj doseči samo z grajanjem in tuljenjem na podrejene. Bistvo takih sestankov je bilo, da je samo eden govoril, vsi ostali pa so poslušali.

   Tokrat je sestanek potekal drugače. Mnogo drugače in dosti bolje. Na tem posvetu se bodo dejansko nekaj dogovorili. Izrečene besede so bile premišljene in tehtne in vsak od prisotnih je dobil besedo.

   Vzdušje je bilo pravo in delovno.

   »Mislite, da ne gre za plačanega morilca?« je zinil bradač.

   »Skoraj zagotovo ne! Struktura žrtev, storilčeva priprava na kaznivo dejanje in sama izvedba kažejo na to, da imamo tu človeka, ki ni prišel iz tujine samo na dobro plačano nalogo. Tak storilec bi po končanem dejanju zapustil Slovenijo in verjetno ga ne bi nikoli več našli. Moramo vedeti, da imajo plačani morilci zelo kratko življenjsko dobo, saj se jih naročniki v strahu pred odkritjem pogosto sami znebijo - za vedno. Ne, naš storilec ostaja v Sloveniji, zato tudi tako pazi, da ne pušča sledi. On gre po cesti mimo nas, prebira časopise in se sprehaja po Ljubljani, zvečer pa se spremeni v robota in opravi svoj posel. To ni delo za denar - to je njegova misija. Njegovo poslanstvo. Ali pa maščevanje...«

   Bradač je sklenil roki pred seboj in pogledal po sodelavcih. Pred njim so bili zbrani največji mojstri svojega poklica. V njihovih očeh je videl vnemo, da čimprej dobijo storilca v pest. Preudarno jim je rekel:

   »Upam, da se vsi zavedamo, da iz te sobe ne sme nobena informacija pricurljati v javnost. Na nas pritiskajo novinarji, direktor, minister; zato vam polagam na srce, da te stvari zadržite zase. Te novosti, ki smo jih izvedeli danes, so nas pripeljale krepko bližje storilcu, vendar pa smo še vedno precej bosi.«

   Z enim očesom je poškilil v časopis na mizi, kjer se je čez celo stran bohotil naslov Še en mafijski obračun v Ljubljani. Že en sam najmanjši namig bi novinarjem še bolj napel krila in sprožil vrsto neosnovanih člankov, ki bi še podžigali razgrete ljudske glave.

   »Vse žrtve poznamo, to so naši stari znanci, večkratni storilci kaznivih dejanj, vodje organiziranih kriminalnih združb. Vem, da boste rekli, naj se kar pobijajo med seboj. Dokler se med seboj, je vse v redu. Pa ni res. Danes smo izvedeli, da je storilec neki volk samotar, ljudje pa tega ne vejo. Strah in panika lahko za seboj povlečeta velike stvari. Fantje, tega človeka moramo dobiti za vsako ceno!«

   Čeprav vem, da bi mu vsi najraje dali nagrado, je pomislil sam pri sebi.

   Bradač je pozval šefa uniformirane policije, naj vso pozornost usmerijo na kontrolo voznikov in njihove prtljage. Naj se ne zadovoljijo samo s prometnim prekrškom, ampak poskusijo najti kapo, rokavice...skratka karkoli.

   Največji strokovnjaki kriminalističnih strok pri nas so se hitro razšli. V glavah jim je vrelo, nihče pa ni nič rekel na glas.

 

   Jože je z užitkom srebal kavo v stari Ljubljani in prebiral najnovejše časopise. Jesensko sonce je prijetno grelo in vsakdo bi takoj podpisal za tako vreme čez celo leto.

   Razvajeni golobi so se podili po tlakovanih ulicah in se prerivali za piškote, ki so jih ljudje dobili na krožničkih poleg skodelic.

   Dopoldanski videz starega dela mesta je zbujal vtis renesančne Verone. Ljudi je bilo vse polno, čeprav je bil delovni dan. Na modrem nebu je viselo nekaj osamljenih belih oblačkov.

   Novinarji precej ugibajo in nekaj tudi uganejo. Po časopisih razpredajo svoje ideje in spreobračajo teze, ki so jih izvedeli od svojih informatorjev. Njihovo pero je vedno ostro in strogo na meji tik pred tožbo.

   Policija verjetno ve nekaj več, ampak svojih podatkov ne bo dala v javnost. To ga je grizlo, saj bi rad izvedel, če je kje naredil kakšno napako.

   Po drugi strani se je prepričeval, da je doslej delal brezhibno. Naj je še tako premišljeval, se ni mogel domisliti ničesar, kar bi ga lahko izdalo. Ne, doslej je vse naredil prav.

   Plačal je kavo in se peš odpravil proti Tromostovju in nato čez na trg, kjer je imel parkiran avto. Ko je prišel v park zvezda, je že od daleč zagledal, da je nekaj narobe...

   Ob njegovi mazdi je bila parkirana policijska marica in zraven sta stala dva policaja.

   Jože je obstal kot vkopan. V trenutku ga je po vsem telesu oblil znoj in kolena so mu klecnila kot majhnemu otroku.

   Misli so mu bliskale po možganih in hitro se je odločal, kaj naj naredi. Eden od policistov je očitno že preverjal njegovo registrsko številko. K obrazu si je pritiskal črno zvezo z dolgo anteno in govoril vanjo. Najbrž ga že iščejo tudi doma.

   Potem se je odločil. Fanta sta bila mlada in malo izkušena. Ni verjel, da bi poslali dva taka mladeniča, da primeta najbolj zloglasnega slovenskega morilca vseh časov. Ne, ne, nekaj drugega mora biti.

   Toda parkiral je pravilno, kaj bi sploh lahko bilo. Potem je globoko zajel sapo in počasi izdihnil skozi nos. Tako se je pomiril.

   Naj bo, kar bo, je pomislil sam pri sebi.

   »Ta dva me že ne bosta prijela, lahko pa od njiju izvem, kaj sploh vesta!«

   Pogumno je zakorakal proti njima.

 

   Večina pogrebnih slovesnosti še pride na vrsto, ena pa je bila že pri kraju. Po opravljenih obdukcijah in preiskavah bodo trupla ustreljenih žrtev odpeljali na njihovo zadnjo pot.

   Nekaj jih bo odšlo na drugi svet skozi jamo, drugi skozi ogenj in pepel.

   Vsi bodo pokopani izven Slovenije. Dolga procesija velikih in dragih avtomobilov se je vila proti Srbiji in Črni Gori.

   Svojci so jokali in v obupu objemali svetleče krste. Nekateri so glasno prisegali maščevanje in še bolj čustveno izražali svojo žalost in bol.

   Top je bil tako kot pri smrti tudi pri pogrebu prvi na vrsti. Ceremonial je bil strogo zaprt za javnost in na pokopališču se je zbralo samo nekaj najbližjih sorodnikov.

   Med poslušanjem popa, ki je izrekal pomirjevalne in ohrabrujoče besede za počena in krvaveča srca, so nekateri krčevito stiskali pesti.

   Izguba je najbolj prizadela starše in brata. Vdova je vsa v črnem preko ramen objemala štirinajstletnega sina, ki je prekmalu ostal brez očeta.

   Za njimi so stali tete in strici, bratranci in sestrične. Vsi so bili v popolni črnini. Žalna slovesnost je potekala počasi.

   Popoldansko tišino na pokopališču je večkrat presekal krik žalosti in jeze.

 

   Drugi so ostali v Ljubljani in okolici. Počutili so se nemočni in izdani. Tako se počuti riba v ponvi, ko nanjo streljaš s šibrovko. Jeza in strah sta naraščala hkrati in skokovito. V teku so bila brezglava sumničenja, preverjanja in izpraševanja.

   Podzemlje je izbralo najbolj predrzne in krute ljudi, da raziščejo ozadje nesrečnih dogodkov in odkrijejo morilca. Ti so se pognali na teren s pravo lovsko vnemo razjarjene pume. Delali so hitro in krvoločno, hkrati pa tiho in prikrito.

   V tem času je nekaj ljudi nenadoma izginilo. Ostali so zapisani v policijskih arhivih kot pogrešane osebe, hkrati pa je bilo vsem jasno, da ne bodo nikoli več najdeni živi. To so bili nekateri preprodajalci in plačanci, ki so bili bolj ali manj blizu vrhu podzemlja. Kje in kako so izginili, ni znano...

   Kljub nekaterim čistkam pa so se umori nadaljevali. Mafija je v svojih vrstah pospravila več ljudi kot jih je uspel pobiti ostrostrelec. Pa vseeno niso rešili svojih težav. Na koncu je spisek Jožetovih žrtev obsegal sedem imen, spisek tistih, ki so padli pod težko roko mafije, pa je bil še dvakrat daljši.

   Vesti o umorih so prodrle v svet, ljudje pa so se zgražali le na pol. Večina si je sama pri sebi mislila, da je vse v redu, dokler se pobijajo med sabo.