Bradač je odložil telefonsko slušalko. Obrnil se je k računalniku in začel počasi tipkati. Opravil je dobro delo. Tega Milana bo treba nagraditi, fant ima možgane na pravem mestu.

   Med tipkanjem se je večkrat ustavil in naslonil s širokim hrbtom na naslonjalo udobnega sedeža. Razmišljal je, kako naj oblikuje pravilne stavke. To je bila šola še iz časov, ko so pisali na pisalne stroje. Takrat si res trikrat premislil, preden si kaj napisal.

   Tudi Dimicu bi bilo treba dati nagrado, a na žalost bo moral podleči. On je pač le nepomembna figura na tej šahovnici. Don Kihot proti mlinom na veter. Ribič, ki besno zabada ost v valove, ko se bori s plimo.

   Pametno bi bilo počakati toliko, da poči še Radulova. S tem bi se za vselej rešili te nesnage. Naši bodo pokrivali Radulova in čakali na strel. Potem bodo prijeli Dimica in volk bo sit, koza pa mrtva.

   Bradač je razmišljal o svoji službi in poslanstvu. Vse bi lahko bilo lepo in prav, če se ne bi zapletel s temi ljudmi. Nekaj časa so lepo sodelovali in od tega je imel lepo finančno korist.

   Začelo se je tako, da je posredoval manj pomembne informacije, kdo je kakšno noč v službi, kje bodo stale policijske patrulje in kakšne akcije so v teku. Kriminalcem so bile te informacije v pomoč, da so lahko v miru vlamljali in kradli tam, kjer policije ponoči ni bilo. Bradač je v zameno dobil denar in podatke. Kriminalci so radi izdali tiste vlomilce, narkomane in goljufe, ki so si šele utirali pot v svet podzemlja.

   S tem je bil dosežen dvojni, celo trojni namen. Bradač si je finančno opomogel. Zaradi podatkov o manjših vlomih in tatvinah je uspel razkrinkati vrsto nerešenih primerov, zaradi katerih je bil pohvaljen in nagrajen z napredovanjem. Nadrejeni so ga zaradi uspehov in prizadevnega dela poslali v šolo.

   Kriminalci, s katerimi je sodeloval, so se posluževali vedno boljših in tajnih informacij ter se tako spuščali v vedno bolj nevarne in drzne podvige. Zaradi tega so se tudi sami finančno okoristili in napredovali po mafijski lestvici navzgor.

   Sedaj pa je imel bradač tega počasi dovolj. Mafija se je razrasla preko vseh meja in ogrožala tudi njegov obstoj. Imeli so ga v šahu, saj je bil praktično odvisen od njih. En sam telefonski klic bi ga lahko odnesel iz lepe službe naravnost v zapor. On proti njim ni imel pravega orožja.

   Rad bi se jih otresel, ampak to je bilo nemogoče. Mafija ga je imela v krempljih kot majhno miško.

   Poznali so stvari, ki jih je cenil in imel rad, zato so dobro vedeli, kje ga bo najbolj zabolelo, če ne bo ubogal.

   Zato je prej vseeno poklical po telefonu.

   Šefu je povedal za Jožeta Dimica.

   Ampak ne svojemu šefu, mafijskemu!

 

   Gojko je vstopil v lokal, kjer je igrala glasna narodna glasba. Narodna kakor za koga. Vsekakor ni bila slovenska narodna. Omizje v kotu se je obrnilo proti njemu in začudeno so ga opazovali, ko je stopal proti njim.

   Gojko je stopal po poti svojega življenja. Iz širnega sveta je skozi svetel vhod vstopil v temno čumnato. Zapuščal je svetlobo in stopical proti najtemnejšem kotu. Zapuščal je svet, družino in prijatelje, svoje telo pa je izročal v roke mafiji.

   Tako je bilo njegovo življenje.

   Njegov oče je bosanski Srb. V Slovenijo je prišel že kot dijak in končal srednjo gradbeno šolo. Zdaj je bil invalidski upokojenec, ker je pred nekaj leti padel z zidarskega odra. Poročen je bil s Slovenko, ki mu je rodila sina in hčer. Gojko je bil starejši. Mama je imela težave z živci in ni imela službe. Mlajša sestra je imela astmo.

   Oče mu je večkrat v jezi in nemoči izrekel: »A ti, ki si edini zdrav, sam hočeš bit' bolan!«

   Gojko je pristopil k mizi. Na videz je poznal prisotne. Nanj so gledali zviška, kakor medved gleda črva, preden ga poje. Gojko je ogovoril človeka v kotu:

   »Gospod Radulov, nekaj imam za vas, če utegnete minuto.«

   »Kaj je dečko, kar na dan z besedo!«

   »Mislim, da gre za precej pomembno stvar. Če vas zanima, bi z vami spregovoril na samem.«

   Radulov je popustil in povabil Gojka v zadnji del lokala, kjer sta sedla v separe. Gojko mu je dal zvezek. »Nisem ga ravno podrobno čital, a v njem je tudi vaše ime. In prepričan sem, da boste vi vedeli, kaj s tem zvezkom početi.«

   Radulov je listal in ni mogel verjeti svojim očem. V zvezku je bil tak popis, na katerega bi bil ponosen vsak nobelov nagrajenec za literaturo. Radulov je gledal prečrtana imena in svoje neprečrtano ime.

   »Čigav je ta zvezek?« je vprašal Gojka.

   »Dobil sem ga v avtu, v katerega sem danes vdrl. Rdeča mazda z ljubljanskimi tablicami. Ukradel sem torbo s kozmetiko in v njej je bil tudi ta zvezek. Zraven so bile tudi neke naročilnice in vizitke, verjetno je tip nekakšen akviziter. Eno vizitko sem vzel.

   »Daj jo sem,« je rohnel Radulov.

   Gojko mu je dal vizitko in Radulov je vneto bral: Cream International d.o.o., Jože Dimic, zastopnik.

   Radulov je vzel zvezek in vizitko spravil v žep. Izvlekel je denarnico in dal Gojku dva bankovca po 50 eurov. Gojko je vzel denar in sam pri sebi resnično verjel, da je za zvezek iztržil najvišjo možno ceno.

   Napol ritensko je zapustil lokal in oprezal, če bo šel kdo za njim. Hitro je stopal, skoraj tekel je proti tistemu bloku, kjer je prej že zvonil.

   Ponovil je obred. Pozvonil je in odšel sedet na klopco.

   Tokrat je bil z obrazom obrnjen proti bloku.

 

   Jože je zapeljal na parkirišče svojega bloka in parkiral najeto toyoto v kletni garaži. Z dvigalom je odšel v stanovanje in nestrpno bobnal po kovinskih vratih, saj se mu je vožnja zdela neskončno dolga.

   Z ostrimi pogledi je premerjal stanovanje in začel pakirati. Vzel je puško, ki jo je že imel spravljeno v etuiju. Za pas je porinil pištolo in obul visoke škornje. Za rob levega škornja je zataknil nož. Vzel je nahrbtnik in vanj zlagal srajce, puloverje, hlače in perilo. Toaletni pribor. Oblekel si je športni suknjič in v žepe natlačil kartice in dokumente.

   V pol ure je bil pripravljen za odhod. Najemnino bo odpovedal po telefonu. Kar je ostalo v stanovanju, bo zadostovalo za zadnji mesec in odškodnino.

   Ugasnil je televizor in izključil vse električne aparate. Kuhinjsko okno je zaprl in zapahnil s kljuko. Telefonsko slušalko je dal na uho in slišal ton za prosto linijo. Položil jo je na vilice in potegnil telefonski kabel iz vtičnice. Z opremo je vstopil v dvigalo in se spustil v drugo nadstropje. Pot navzdol je nadaljeval peš. Pri vhodnih vratih je postal in pogledal skozi steklo ven.

   Proti bloku sta stopala dva visoka in čokata moška. Eden je bil popolnoma obrit po glavi, na sebi pa je imel oblečeno belo majico s kratkimi rokavi, ki je pokala po šivih zaradi mišic, ki so jo napenjale. Drugi je bil kratko postrižen, črnolas atlet, ki je vseskozi kot gledalec tenisa obračal glavo levo in desno.

   Jože je pohitel po stopnicah v klet in nekaj sekund oprezal po garaži. Ni imel prav dosti časa. Hitro je stopil do toyote in torbe naložil v prtljažnik. Potem se je glasno in ječaje odpeljal iz garaže na plan.

   Takrat sta bila neznana obiskovalca že v bloku. Eden se je odpeljal z dvigalom, drugi pa je pohitel kar po stopnicah. Nekaj minut sta stala pred stanovanjem in zvonila. Eden od njiju je poklical po prenosnem telefonu in se posvetoval.

   »Ne, zaenkrat pusti stanovanje,« mu je rekel predpostavljeni. »Če ga ni doma, ga počakajta nekje v bližini. Bo že prišel!«

   Silaka sta se spustila po stopnicah in šele takrat ugotovila, da vodijo stopnice tudi v klet. Odšla sta navzdol in prišla na kletno parkirišče. Ločeno sta se sprehodila med avtomobili, vendar nista nikjer opazila pravega avtomobila.

   Vrnila sta se na površje in odšla v bližnji lokal. Sede za mizo ob oknu sta še nekaj ur počasi pila vsak svoje pivo in redno pogledovala proti stanovanjskemu bloku.

 

   Več ekip je po Ljubljani iskalo rdečo mazdo. Take avtomobile so spremljali in njihove voznike primerjali s fotografijo, ki so jo imeli. Sedaj so vedeli tudi, da je nek džanki v ta avto pred kratkim vlomil. Nekaj ljudi je preverjalo avtomobilske servise.

   Bežigrajska ekipa je našla Jožetovo mazdo. Imela je razbito levo steklo in parkirana je bila pred poslovalnico rent-a-car. Črni je vstopil skozi steklena vrata in se prijazno nasmehnil prodajalcu. Brada, lica in vrh glave so bili poraščeni z enakimi črnimi kratkimi ščetinami. V njegovem nasmehu je bilo nekaj zloveščega.

   »Kako vam lahko pomagam?« je bil vljuden prodajalec.

   »Zanima me, čigava je tista rdeča mazda,« je bil še bolj vljuden črni.

   »No, to so pa zaupni podatki,« je prijazno povedal prodajalec. Ljudje bi res radi marsikaj izvedeli, vendar pa podjetje ščiti interese svojih strank. To je bila njegova prva misel.

   Dobil je tako klofuto okrog ušes, da je v trenutku sprevidel, da je najbolje, če bo ubogal. Segel je pod pult in iz predala vzel rjavo mapo. Črni je pogledal fotokopije dokumentacije in mapo zaprl.

   »Mi lahko poveste, kam se je odpeljal ta mož?« je bil spet vljuden črni.

   »Rekel je, da mora nujno v Celovec. Očitno je nekakšen poslovnež.«

   Črni je zadovoljno pokimal. Dobil je podatke o človeku in njegovem prevozu. Dobil je vse. Vtaknil je mapo pod jakno in odšel iz prodajalne.

   Prodajalec je nemo gledal za njim in si z roko božal razbolelo lice.

 

   Jože je bil v slabe pol ure že pod Trojanami. Zdaj se mu je pošteno mudilo. Po radijski zvezi je poslušal policijska sporočila. Bil je v težavah.

   »Išče se osebni avtomobil toyota celica srebrne barve z registrsko številko LJ*44-17L. Vozilo po vsej verjetnosti uporablja Jože Dimic iz Ljubljane. Bodite previdni, ker obstaja možnost, da gre za oboroženo osebo. Kdor vozilo opazi, naj takoj obvešča OKC in naj vozila ne ustavlja. Ponavljam - vozila ne ustavljate, ampak nemudoma obveščate OKC. Kdo je sporočilo sprejel?«

   Vse patrulje v ožji in širši okolici Ljubljane so zdaj vedele zanj in to potrjevale svojemu operaterju. Policiji je bilo znano njegovo ime in prevozno sredstvo.

   V zvezi je vse pogosteje rahlo šumelo. Še kakšen kilometer in potem ne bo slišal ničesar več. Zapeljal je desno na prvi odcep.

   S črnim izolirnim trakom je črko L na registrski tablici spremenil v E, ampak to je bilo samo za prvo silo. Upal je, da si bodo po večini zapomnili samo zadnjo črko na tablici. Tega avta se mora znebiti.

   Potem je prijel zvezo, za katero je plačal slabih 100 eurov. Ugasnil jo je in odvrgel daleč v travo. Spet je zapeljal na glavno cesto in se odpravil dalje.

   Zdaj se je obremenjeval s tem, kako so tako hitro izvedeli zanj. Tista dva, ki ju je videl pred stanovanjskim blokom, zagotovo nista bila policaja. Torej so mu za petami tudi mafijci. Očitno so ga izsledili celo prej kot policija.

   Začel je strnjevati podatke, ki jih je imel. Vse se je začelo, ko so mu vlomili v avto. Takrat je vlomilec prišel do zvezka in ga zagotovo nekomu odnesel. Tisti, ki je dobil zvezek v roke, je točno vedel, koliko je ura. Poleg zvezka je imel v aktovki vizitke s svojim imenom. Zato sta mafijca odšla naravnost v njegov blok.

   A sedaj ga išče tudi policija. Ena možnost je ta, da je dobila podatke od mafije. To je prav malo verjetno. Policija išče avto. Očitno ga bodo zaenkrat samo spremljali, saj so vsem patruljam naročili, naj ga ne ustavljajo. Torej samo slutijo in nimajo dokazov, da je strelec on. Imajo ravno toliko dokazov, da so se odločili, da bi ga malce nadzorovali in zasledovali.

   Do toyote so se dokopali zaradi mazde, ki jo je pustil na parkirišču, kjer je najel toyoto. To je bila ena od grobih napak. Zdaj se bo moral znebiti tudi toyote. Za toyoto verjetno ve tudi mafija.

   V glavi je počasi izoblikoval načrt, ki bi mu omogočil izhod iz teh težav. Znebiti se mora avta in orožja na najbolj premeten način. Ne smejo ga dobiti. Mafija bi ga na mestu ubila, policija pa verjetno takoj zaprla. Nobena od možnosti ne pride najbolj v poštev.

   Kako jim je uspelo? Spet so ga prevzele temne slutnje. Po tihem se je jezil, ker se je vse skupaj tako klavrno končalo. To je bila ena od napak v njegovih planih - pomanjkanje informacij. Če bi sproti izvedel, kaj ve policija in mafija, bi se lažje izognil težavam. Seveda pa je o tem lahko razmišljati, a izvesti je bilo nemogoče. Kako bi se sploh lahko približal enim ali drugim, da bi od njih kaj izvedel.

   Najbrž je pustil prstne odtise na telefonski slušalki v govorilnici. V njegovem stanovanju mogoče še niso niti bili.

   Razmišljal je, kaj bi lahko naredil drugače, da bi si izboljšal pritok informacij. Lahko bi zahajal v njihove lokale in z njimi igral pikado. Se spustil v kakšen pretep in si pri mafijcih pridobil zaupanje. Lahko bi sčasoma postal njihov.

   Lahko bi začel zahajati v policijske lokale in se družiti s policaji. Igral bi z njimi pikado in jim dal kakšno nepomembno informacijo. Sčasoma bi si pridobil njihovo zaupanje in bi izvedel tudi kaj od njih.

   Sanjaš, sanjaš, si je sam pri sebi rekel. Te stvari niso tako enostavne kot iti v trgovino po kruh in mleko. »Sploh pa za kaj takega nisem imel časa,« si je rekel v brado.

   Vozil je navzdol po vijugasti cesti proti Zasavju. Zdaj ni smel več izgubljati časa.

 

   Med vožnjo je poslušal radio Slovenija. Radio z dobro glasbo in rednimi novicami. Radio, ki se sliši po vsej Sloveniji in nudi podatke o vremenu in cestah.

   Z odprtimi avtomobilskimi stekli si je hladil glavo in se počasi pomiril. Zdaj je, kar je, se je tolažil. Še pol ure prej je mislil, da je vsega konec, zdaj pa mu je pogum spet narasel. Zračni sunki so se zaganjali v notranjost avtomobila, ker so bila vsa stekla spuščena, in mu premetavali lase na vse strani, da si jih je večkrat popravil z roko.

   Svojo nalogo bo opravil do konca. Odločil se je, da se ne bo pustil ujeti kot kakšna neumna kokoš. Preden ga bodo prijeli, se bodo še pošteno oznojili. Najprej bo poskrbel, da ga ne bodo našli. Ne bo se preveč izpostavljal, ampak se bo raje pritajil.

   Če ga bodo že izsledili, se bo upiral na vse mogoče načine. Bil je treniran in poln kondicije, kar bi mu moralo zadoščati za prvi stik s tistimi, ki bi ga želeli pospraviti.

   Vozil je s konstantno hitrostjo, ki je ni spreminjal ne na ravninah in ne v ovinkih. Zaradi tega so gume na kakšnem ostrejšem zavoju rahlo zastokale.

   Prijetna glasba je utihnila in nastal je kratek premor. Oglasil se je radijski napovedovalec. Njegov globok in mehak glas je zvenel nežno in prijetno.

   Vsebina njegovih besed pa je bila ravno nasprotna. V vsakem dihu je bilo čutiti mraz in žalost.

   »Umrl je Alojz Maček iz Izlak, po domače Jelenkov ata. Pogreb bo v nedeljo ob šestnajsti uri v Izlakah. Do takrat bo ležal v mrliški vežici. Svojci cvetje hvaležno odklanjajo.«

   Za tiste, ki mogoče niso dobro slišali, je radijski napovedovalec sklenil ponoviti slabo novico še enkrat:

   »Umrl je Alojz Maček iz Izlak, po domače Jelenkov ata. Pogreb bo v nedeljo ob šestnajsti uri v Izlakah. Do takrat bo ležal v mrliški vežici. Svojci cvetje hvaležno odklanjajo.«

   Bil je čas osmrtnic na radiu. Ljudje so vsak dan umirali. Veliko je bilo takih. Verjetno celo več od števila novorojenih. Tak je ta naš življenjski krog. Eni pridejo, drugi pa grejo in svojo resnico odnesejo s seboj v grob. V grob...

   Jože je zavrl. Bil je že mimo Izlak. Obrnil je toyoto in se vrnil proti naselju. Imel je idejo.